Spomin

Skozi okno je opazovala dežne kaplje, ki so počasi spirale rdečico minulih doživetij. Enako počasi, a vztrajno in dokončno, kot njene solze, so polzele navzdol… navzdol… le še navzdol je šlo vse, ona, on, kaplje, solze, počutje, vreme, dan. Kar je še gorelo in se upiralo turobnemu mraku, je bil le spomin. Prvi poljub, tako nežen in hkrati tako divji, poželjivo prepletanje jezikov, ki iščeta in se stapljata… prav tak čas je bil, pomlad, ki se preveša v poletje, zelena, ki premaga belo, želja, ki zatre dvom. Zaprla je oči in se prepustila občutku, ki ji je ostal v spominu, kot bi bilo včeraj. Njegove roke na njenem telesu, previdne, kot bi ga ne hotele streti, tako kot je storil z njenim srcem, satenaste blazinice prstov, ki raziskujejo njeno kožo. Drsel je po vratu in ji v uho v zanosu nekaj šepetal… ni ga razumela, v glavi ji je šumelo, razneslo ji je še zadnji kanček razsodnosti in ga v drobcih poslalo po celem telesu, kjer se je razpršil v tisoč majcenih mravljincev na poti v izpolnitev.

V njegovih očeh je bilo nekaj, kar jo je uročilo. Morda ta neznosna želja, ki je dopolnjevala njeno, ali pa divje razširjene zenice, ki so govorile:«Imam te, moja si.« Izgubiti se je hotela v njih in do konca življenja zaman iskati izhod.

Počasi sta se spuščala na tla. Legel je na hrbet, ukleščila ga je med stegna in si ga neučakano polastila. Ničesar ni hotela prepuščati naključju, nič tvegati, prvič, zadnjič, vedno, za vedno, iz glave je odganjala te neznosne časovne okvire, ko se je dvigovala in spuščala na njegovo moškost in čutila, kako jo, vedoč, da je trd ne le zanjo, ampak zaradi nje, preplavlja strast, kakršne v življenju še ni občutila. Z vsakim sunkom bokov sta v njej trčila ledeni mraz in tropska vročica, na pol bolezensko, ne, bolestno stanje je stopnjevalo ritem njune nič več zatajene privlačnosti in trmastega prilaščanja teles, saj duši sta že davno priklenila.. Z rokama se je uprla v njegove prsi. Ujeta v njegov pogled je sunkovito izpolnjevala svojo željo in jemala, kar ji ne pripada. Kot blazna se je gonila na njegovem kurcu, psica, ki je odgnala vse cucke iz soseske samo zato, da je dobila takšnega z rodovnikom. Razuzdanost je nenadoma odgnala nežnost, ljubljenje se je umaknilo fuku, njuni telesi sta postali mešanica glasnih čutov in tihih čustev. Vlaga, sopara, stokanje, tleski teles, sence, obrisi, hitreje, počasi, pa spet hitro, sunkovito, njeno ime, ki odmeva tam nekje v daljavi… s celim telesom se je prižela nanj in krčevito pričakala vroče seme, ki je zalilo njeno telo. Izpolnitev. In znova. In znova. In znova.

Večer se je prevešal v noč, spet se je pripravljalo na nevihto. Strmela je v telefon in se bojevala s svojimi najljubšimi izgovori… tistimi, ki jih je on tako zlahka povozil…

pika

(Ne)moč

Njene dolge skodrane lase si je ovil okoli zapestja in jo potegnil k sebi. Zastokala je zaradi neudobnega položaja, napeta koža vratu jo je zategovala, ko je z jezikom iskal njene ustnice. Zagrizel se je vanje. Divja češnja, okusna, vroča, mehka. Vse, kar si je želel. Odprtih ust sta se tipala in okušala, lovila sapo drug drugega in vpijala šepetanje, ki ga je dušila neznosna tišina poletne noči. S sunkovitim potegom las jo je prižel še tesneje k sebi. Nemočno se mu je vdajala. Konice prstov proste roke so sledile obrisom njenega telesa. Preko krivulj hrbta, ki jih je erotično osvetljevala mesečina, je počasi potoval do ritnic. Čvrsti breskvi sta se ponujali grobemu stisku… kot bi hotel izžeti iz njih svež nektar in ga vpiti, da se zadane, je hlastal po njeni koži in jo požiral s poljubi. Predmet njegovega poželenja, drugače tako samozavestna, a sedaj tako prekleto nemočna… tako privlačno nemočna, prasička, vredna vsakega drka in vseh mokrih sanj.

Brez predigre se je zarinil v njeno še ne dovolj vlažno pičko. Osuplo je obmirovala v poljubu, ko jo je nagnil čez naslonjalo oguljenega fotelja in s kolenom razširil nogi, da si je olajšal delo. Zategnil je roko, okoli katere so se mu ovijali njeni mehki črni lasje. Ni zastokala, le globlje je začela dihati. Z boki je sunila nazaj in se do konca nasadila na njegovega nabreklega kurca. Čutil je, kako se medi. Tudi v podrejeni vlogi je uživala, packa, pohota, nimfomanka nenasitna, nič ji ne more! Z vsakim sunkom je bolj nabrekal, a bolj ko se je zarival vanjo in hropel v njen vrat, bolj ko jo je fukal in si domišljal, da jo obvlada, bolj je bil nemočen sam.

Grobo jo je potegnil nazaj k sebi in pustil lase, da so ji nežno padli po hrbtu. Obrnila se je in se nasmehnila. »Daj, končaj, kar si začel,« je šepnila in nasajena nanj počasi krožila z boki. Kdo ima koga? Od pohote se mu je bledlo, kot v transu je sledil obrisu njenega telesa, ki se je izzivalno naslanjalo na fotelj in njegovim rokam, očem, njegovemu tiču ponujalo pregrešne obline. Zgrabil jo je za boke, eno nogo ji je privzdignil in si olajšal pot v vročo pičko. Kot žival, ki se goni, se je zarival vanjo, vseeno mu je bilo, ali ji je všeč prav tako, ali uživa. Le svojemu orgazmu je sledil, hotel je končati v njej, jo zaznamovati, v njenem telesu pustiti del sebe, jo morda kaznovati, pustiti v negotovosti, karkoli, le da si dokaže, da igro vodi on. On! Pred očmi so se mu vrtele podobe… onadva na prvi pijači… onadva prvič v kinu… prva provokacija… prvi poljub… prvi fuk… in potem njena naveličanost… nenasitna sprememb je hotela dalje… »Ne še, ljubica, ne še,« je hropel, ko je brizgal vanjo in kot v daljavi poslušal odmev njenega stokanja. Vršiček kot kamen trdega tiča so mu stresali njeni krči, zagrizla se je v njegove prste, ki ji jih je porinil v usta, in se počasi umirjala.

V tišini je lovila sapo in ga opazovala, kako se oblači. Poljubil jo je in brez besed odšel. Vprašanja so obvisela v hladnem zraku skorajšnjega jutra.

pika