Rdeči krog
Nisi običajen, niti sama nisem običajna. Včasih sva podobna resnici, ki jo lahko vsak napiše s svojim pisalom.
Nisem še pozabila nate, občasno se spominjam vetra in kave na tisti modri terasi ob jesenskem morju. Ne premišljujem več o tebi, kot sem takrat, zdaj sem bolj tiha in še bolj sama...nekje...
In kako začeti zgodbo o tej utvari, ki jo lahko ustvari samo človeška glava? Kako izpovedati trenutek, ki navdaja misli zmedene ženske? Je res prišel trenutek, ko bom spet v tej temni sobi cenene hiše ki jo bodo kmalu podrli, legla in se razprla tebi? Da, rdeči nohti in rdeče napete ustnice vedno nekaj povedo, tistim ki znajo brati.
Odklenjena vrata so bila napoved, da me čakaš. Vedno si zgodnji, čevlji ki jih sezuješ so vedno lepo poravnani na desno in plašč skrbno obešen. Vonj cigare, ki jo vlečeš v temi, prodira v črno tkanino na mojem telesu in medtem, ko med sezuvanjem dvigujem glavo in iščem tvojo lokacijo, zaslišim trepetanje rdeče sveče v prezračeni sobi.
Minil je čas, ko sem te pogrešala. Človek, ženska se vsega navadi, lepih rok in okusa izliva tudi. Obstaja pa trenutek, ko v zanosu prodiranja v moje telo, postaneva eno in ustvariva vonj, najin...ta gre v nos...zavedno. Zaradi njega se vračam, vonja po sebi, ko si ti v meni.
Med slačenjem plašča zašepetam:"Ali veš, da nekatere vrste metuljev zaznajo samico 11 km oddaljeno?"
Moja kolena na grobi preprogi, rišejo vzorec črtic na kožo. Zadnje čase ne zrem v tvoje oči z istim pogledom. Bližam se občutku, da so to najini zadnji dnevi. Neizbežno se bližajo...plima.
S prsti vlečem zadrgo tvojih hlač. Ni zbujen. Drema, polž v lupini, ki jo lupim s prsti in rdečimi ustnicami. Jezik poskuša prodreti skozi luknjico v lupino do njega, tistega ki ga moram danes vzeti, imeti...na svojem meniju. Nepremičen me kaznuješ z mirnim dotikom po laseh, ki se razprostirajo po tvojih stegnih. Z rokami, željo, slino...grabim in dvigujem tisto, kar je v tem trenutku ustavljenega časa, najboljše na tebi. Čutim ga v grlu, ko polzi po njemu moja gosta slina in zadnji odtisi rdeče šminke. Kaplje zmesi, ki lahko zaneti ogenj, padajo na moja stegna, gledajoča izpod črnega krila na mrežo nogavic.
Izgine cesta, ulica, ura…ostaja samo…vonj…
Cigara ugasne. Tema naju objema. Trd si, trd v mojih ustih. Gladek, čutim vsako žilo v kateri drvi kri in te dviguje, tu na mojem jeziku. Hlastno, lačno, žejna ga tlačim v usta. Izlivam se skozi mrežo najlonk v predelu mednožja.
Ja, moja pička je mokra.
Stimulira me tvoja trdota.
Stimulira me občutek moči.
Stimulira me možnost dogodkov.
Stimulira me tvoje blago izlivanje, ki ga čutim primešanega v svoji slini. Polzi skozi grlo, medtem ko zarivaš prste v moje lase in se prepuščaš mojemu tempu. Maščevalno groba sem, nisem več ista. Nekaj živalskega se prebuja v meni...zver, ki te hoče izsesati.
Čutiš? Čutiš, trzanje v svojem kurcu.
Kmalu boš končal, pognal boš uro naprej in svet bo spet zaživel. Slišal boš zvoke...zavohal vonje, mogoče te bo zeblo. Verjetno boš prižgal cigaro...ne boš tako kot jaz, preostanek dneva vonjal naju.
Z grlom se dotikam vrha, ki bruha beli ogenj v moja usta. Bolečem kolenu na preprogi se pridruži madež.
Eva
