Neznanec iz garaže

Ko v podzemni garaži hodim proti svojemu avtomobilu, moji koraki glasno odmevajo. Kako ne bi, saj je vse tiho. Strašljivo. Donijo med kupom pleha na eni in betonskimi stebri na drugi strani. Vračam se z nakupov. Prijetno utrujena. Zamišljena … vendar ne dovolj, da ne bi slišala še enega odmeva korakov nekje daleč … a vedno bliže meni. Pospešim korak. Ne ozrem se. Prestrašena sem. Pred očmi se mi odvijajo scenariji vseh psihotrilerjev, kar sem jih kdaj videla. Koraki za menoj postajajo glasnejši. Približuje se mi. Tudi jaz sem vedno bliže avtomobilu. K sebi stiskam torbico in vrečke s pravkar nakupljenim. Kaj me čaka? V grozi razmišljam in iščem rešitev. Ko pridem do avtomobila, je tik za mano. Sunkovito se ozrem. Presenečena sem. On je. Tip iz trgovine. Film zavrtim za pol ure nazaj. Vstop v nakupovalno središče. Gneča na blagajni. On za mano v vrsti. Pogled. Dva. Trije. Nasmeh. Umik pogleda. Spet nasmeh. Velike črne oči, hudomušno privihane ustnice, lasje do ramen. To je vse, kar sem si zapomnila, preden sem plačala in se pred odhodom še enkrat ozrla. Nepremično me je gledal. Ocenjujoče. Poželjivo. Cmok v grlu, rdečica, mravljinčki po bedrcih in zapustila sem prizorišče.

Spet on. Tu, v garaži. Stojiva in se gledava. Sledil mi je, to je očitno. Nič ne reče, le vrečke mi počasi vzame iz rok in jih odloži na tla. Prebada me s pogledom. Seksi je, pomislim, ko mi oči za hip zdrsnejo po celem telesu. Sledi mi s pogledom in se nasmehne. Odmakne mi lase z obraza in mi z roko predrzno seže pod majico. Ne ustavim ga, presenečena sama nad sabo. Saj je vendar popoln neznanec … a mi tako paše … ravno to, da je neznanec, vznemirljivost trenutka, ki se ne bo ponovil… Sprehaja se po mojih prsih, kroži po bradavičkah in me potisne ob avto. Ujeta sem. Razširim nogi in ga pritegnem nase. Drsim ob njegovem stegnu, da bi potešila ščemenje, ki me preplavlja. V usta mi potisne jezik in poišče mojega. Prepleteta se. Sesam ga, žejna nenavadnosti, ki jo doživljam. Privzdigne mi majico in odpne modrček. Trdi bradavički ponudim njegovemu jeziku. Nežno ju liže, medtem ko se osvobaja pretesnih hlač. Mudi se nama, avto je na vidnem mestu, kamere so vklopljene, vsak trenutek naju lahko kdo zmoti. Posadi me na pokrov motorja in mi sleče hlačke. Nasmehne se, čuti, da so premočene. Izzivalno ga pogledam, naj nadaljuje. Noge mi prikuje na stranici pokrova in se z jezikom potopi vame, v moje sokove, ki močijo pleh. Ležem nazaj in se mu prepustim. Kaj mi dela … moje stokanje odmeva v mračnem prostoru, ko je z jezikom v meni, vpija me. Zvijam se z boki, hladen pleh umirja moje razgreto telo, ki utripa v ritmu njegovega nareka … v ritmu nareka njegovega jezika… hočem reči, naj neha, a vendarle nočem prekiniti tišine, nočem, da bi postala znanca v popolnosti neznanega… Čuti, da sem na robu, in ve, da se nama mudi. Z jezikom odpotuje od mojega mednožja, ki se medi, po trebuhu navzgor do ustnic, ki ju obarva z okusom zrajcane pičke. Medtem ko se poljubljava, slišim, da odvija kondom. Utre si pot med moje noge in v poljubu prodre vame. Edini zvok, ki se sliši, je dotikanje najinih teles in pridušeno stokanje, ki ga ne moreva nadzirati … in čeprav sva tiha, se sliši glasno, kot odmev … ritmično me poriva … umikam mu lase z obraza, rada bi ga gledala, rada bi se ga nagledala, saj je zadnjič … prvič in zadnjič… lep je, seksi je, nekaj pofukljivega ima okoli ust, nekaj jebačkega v pogledu in to mi je tako všeč, skoraj bolj kot njegov velik, trd tič, ki me tako dobro nabija na pokrovu motorja mojega avtomobila… Poljublja me, da bi zadušil ječanje, in vračam mu poljube, najina jezika se srečujeta, divje se liževa, tako kot se divje porivava… dvigne mi boke, da lahko še globlje prodre vame, prime me pod nogama in mi ju razširi do meje vzdržljivega, svoje telo pripoji ob mojega, da čutim, kako se njegov trebuh drgne ob moj nabrekel ščegetavček, kar me do konca obnori. Ne morem več nadzirati glasnosti, zavpijem, ko me začne tresti, ko čutim, kako se tudi on napne v meni, in guma ni dovolj, da ne bi čutila, kako zelo se je … izlil … vame…

Sedeva v avto in si prižgeva cigareti. V tišini. Mimo naju ljudje hodijo po svoje avtomobile. Še vedno čutim, kako utripam, ko ugasne dogorelo cigareto. Poljubi me na vrat in odpre vrata. Spogledava se in nasmehneva. Brez besed odide. Gledam za njim. Na sovoznikovem sedežu opazim kos papirja. Pogledam. Vizitka je. Nočem je prebrati. Naj, vsaj zaenkrat, ostane skrivnostni neznanec.

pika