Želim si te

Ne moreš si predstavljati, kako si te želim. Med bolečino in vročico, med željo in njenim zatiranjem niham, ko pomislim nate. Vselej, ko zaprem oči in te podoživljam, se zdrznem. A se nočem zbuditi. Ne. Hočem te sanjati, hočem te želeti, hočem upati. Čeprav morda zaman. Vendar je prijetno, greje me že misel na naju, miri me občutek, da si tam nekje in si me želiš vsaj tako noro kot si jaz želim tebe. Ugibam, na kaj misliš prav v tem trenutku. Na moje ustnice, ki se prižemajo na tvoje? Na moj jezik, ki drsi po tvojem vratu in preko prsi do trebuha, kjer se igra s tvojo toplo kožo? Misliš na moje roke, ki ti nagajivo segajo pod majico in vpijajo potne kapljice, ki jih povzroča želja? Misliš name? Ne odgovarjaj, vem… Čutim te, čutila bi te tudi če bi bil na drugem koncu sveta. Tako si te želim, da te sanjam, da pišem tvoje ime na koščke papirja, ki jih sproti trgam in mečem v smeti kot nikoli uresničeno željo, ki jo želim potisniti v pozabo … a jo vendar vedno znova vlečem na dan. Tvoje oči me spremljajo po kotičkih sobe, v kateri iščem skrivališče pred resničnostjo, zavetje pred neizpolnjeno željo. Tvoj glas me boža nekje iz daljave in šepeta moje ime skozi sočne ustnice, ki so le bežno okusile sladko skrivnost. Čutiš, kako drhtim? Čutiš, kako si te želim, vedno znova in znova?

Predstavljam si minute, ki jih deliva. Ukradene trenutke, ko se skrivnost spremeni v resničnost in sanjarjenja prebudijo v sončen dan. Predstavljam si tvoje ustnice na svojih, tvoje prste na svojem telesu, raziskujoče še neodkrito, nedotaknjeno. Iščoče potrditev, da je moja želja pristna. Predstavljam si… tebe in sebe kot eno. Naju. Mižim in naju opazujem skozi trdno zaprte veke, kako loviva lastni senci. Nedosegljivo postaja dosegljivo, pa se znova izmakne. Slutnja dotikov, namig poljuba, želja združitve... Prihajam ti nasproti, ti pa se mi umikaš, čeprav segaš po meni. Si želiš? Si želim? Bova? Zmoreva? Gledam te, a mi uhajaš nekam v prihodnost, pred katero zatiskam oči. V njej ni več tebe in ni več naju. Je le spomin, potisnjen v majhen kotiček srca, kjer počasi ugaša. Prihodnost, ki se je zavedava, a je ne priznava. Nekoč se bo zgodila. Se bom takrat na to, kako zelo sem si te želela, spomnila z nasmehom ali v solzah?

pika