znak

Vem, da misliš name…

Zasedla sem prostor v tvojih mislih in počasi že iščeš načine, kako se mi približati. Obračaš besede in igraš igro zapeljevanja, ki jo prikrivaš sam sebi. Lažeš si, da sem pač zanimiva, lažeš in upaš, da bom nakazala smer, dala znak, zeleno luč za tvojo željo.

Sprašuješ se, kaj počnem? Se ljubim z drugim, ali ga imam? Dajem komu tisto, kar si ti tako želiš? Spim….? Ali mislim nate, ko se sama, vroča, božam in diham ekstazo...?

Zvečer utrujen ležeš v posteljo in misliš na moj obraz, moje telo. Poskušaš razbrati, kako dišim, ko s prsti sežem pod svilo na sebi, pogledam v tvoje oči in ti dam okus svojih ust.
Ustnice nežno polagam, poljub za poljubom na tvoje željno telo, tvoje dlani pa umikam. Želim si te, tako kot te hočem. Nohte zabosti v tvoje meso in te vzeti vase-v to globino, ki ti jo dajem. Zaspati z okusom po nama…

Zamišljaš, kako bi bilo…zamišljaš moj hrbet v svojih dlaneh in moj smeh. Tvoje predstave obsegajo celo mojo podobo, celo moje bitje, vse kar sem in kar nisem.
Misliš in dihaš, medtem, ko zvezde padajo na tvoje veke se tihotapim v tvoje sanje. Sanjaš okus moje kože, okus po nama. Ali paševa skupaj, ali je najina koža dišeča druga drugi? Tipaš vse neraziskane dele mojega telesa in nor rineš jezik vanje, iščeš vire življenja.

Iščeš mene…

Zbujaš se sam. Gledaš bele stene in tvoje misli, telo, vse tvoje bolestno želi moje dihanje. Vračaš se na »mesto zločina« in si pokrivaš z dlanmi oči. Zapiraš jih in odpiraš, vidiš me.

Opogumljaš se, zavrtiš telefon, srce ti bije…javim se neznani številki, prekineš. Ne kličem nazaj, nimam te navade. Ničesar ne vem, mogoče samo slutim…

Sediš uprtega pogleda vase. Čakaš znak.


Eva