Nevihta
V kavarno na vogalu ulice jo je zanesla spomladanska nevihta. Premočena je zaprla vrata za sabo in se na hitro razgledala po prostoru. Za točilnim pultom so sloneli trije delavci. Oči so drug za drugim usmerili v njeno premočeno bluzo, skozi katero so se risali obrisi modrčka. V zadregi je k sebi prižela jopič in poiskala prosto mizo. »Kapučino, prosim,« je zamrmrala v odgovor natakarju, ko je v torbici iskala šminko. Odprla je ogledalo in si začela popravljati živo rdečo obrobo ustnic, ki so jo dežne kaplje nekoliko razmazale. Tedaj je začutila, da jo nekdo opazuje. S kotičkom očesa je čez rob ogledala ujela par črnih oči, ki so jo prebadale. Namuznila se je in stisnila ustnici drugo ob drugo, da se je rdeča barva lepo razporedila. Nepremično je zadrževala njegov pogled na svojem, ko je hladne roke grela na topli skodelici. Temen, visok, njenih let, morda nekaj mlajši. Oči kot oglje, ki čaka na ogenj, morda prav njenega, ki se je vedno bolj vročično širil iz skodelice preko rok, trebuha in bokov v ledja. Obliznila je spenjeno mleko, ki je uhajalo čez rob skodelice, in umikala pogled… pa ga spet vračala. Nasmehnil se je njeni zadregi in počasi praznil kozarec piva. Upirala se je misli na skušnjavo, ki jo je vlekla k njemu kot magnet. Česa takega že dolgo ni čutila. Ni prav, ne sme. Pogledala je na uro in zavzdihnila. Čas je, da se vrne v službo. Zunaj je grmelo, nebo je bilo črno… a iti mora. Vstala je in mu vrnila nasmešek. Kako seksi je, je pomislila, in plačala.
Odprla je dežnik in hitro stopila po prazni ulici. Slab kilometer peš hoje do službe… znova bo čisto premočena, je pomislila in stopila hitreje. Mimo avtobusne postaje … pekarne… še malo… sunki vetra so ji odnašali dežnik, mokra je bila do kolen, da so se ji nogavice lepile na premraženo kožo. Glasno je zaklela, ko jo je zalil še mimo vozeči taksi. Tedaj pa je na svoji roki začutila mehak dotik. Obrnila se je. Bil je on. Kot hipnotizirana mu je brez besed sledila v ozko ulico ob glavni cesti. In v naslednjo. In v naslednjo. Izgubljena v labirintu granitnih kock in vznemirjenja se je prepustila njegovemu telesu, ko jo je grobo potisnil ob zid stare meščanske hiše in poljubil. Vsesala je njegov jezik, roke so ji same od sebe zdrsnile k zadrgi kavbojk, ki so se, mokre, oprijemale njegovih nog. Skozi blago je čutila čvrstost stegen in trdega tiča, ki si je je želel. Nje. Neznanke. Golega fuka sredi popoldneva, zdaj in nikoli več. Njeno mednožje se je cedilo od pohote, od vznemirljivosti situacije, v kateri se je znašla prvič. Medtem ko mu je nervozno odpenjala pas, je z roko zdrsnil pod njeno krilo in ji razmaknil hlačke. Nasadil jo je s prsti in njeno stokanje zadušil s toplim jezikom. Skozi razmočeno bluzo je njegovim prstom ponujala napete bradavičke. Hlastal je po njej, kavbojke so mu zdrsnile na gležnje. Razmaknil ji je noge in jo privzdignil. Z enim samim gibom se je sunkovito zarinil vanjo. Zavpila je in se mu zagrizla v ramo. V stegnih je čutila njegove prste, ki so se grobo zasidrali v njeno kožo, a je ni bolelo. Kot v transu je sopla skupaj z njim, brez besed, čutila je, kako se vlaga njene pičke zliva z dežnimi kapljami, ki so tolkle po oknu nad njima in polzele navzdol po razgretih telesih.
Počasi jo je spustil na tla in jo obrnil proti steni. Slišala je, kako odvija kondom, in mu nestrpno ponudila boke, razkrečeno muco, ki je čakala, da konča, da jo nategne do konca. Znova se je zarinil vanjo. Zdelo se ji je, da je večji in trši kot prej, morda ga je zrajcala njena rit, morda samostoječe nogavice, ki so se kazale izpod privzdignjenega krila, morda sama situacija, razburljiva in pregrešna. Roka ji je zašla k pički, ko jo je nabijal, mu je pomagala s svojimi prsti in mu z boki prihajala nasproti. Zlizal se je z njenim telesom, sesal naježeno kožo njenega vratu, ki se ga od spredaj oklenil z dlanjo. Počasi je stiskal prijem, počasi, a do meje, ki jo je še rajcala. Kot bi vedel… nabijala se je na njegovega tiča do bolečine, a ko se je želela nasloniti na steno, jo je zadržala njegova dlan na vratu, s katero je utišal njeno stokanje, svoje stokanje, ko mu je prihajalo… odneslo ju je drhtenje, sunki orgazma so se zlivali s sunki vetra nekje na ulici, odnesla ju je nevihta…
Še poljub in odšla sta vsak na svojo stran. Vsak v svoje spomladansko popoldne. Vsak v svoje življenje.
pika
4 komentarji:
Uh, sem se že ustrašil, da vaju več ne bo ...
Ojla Pris,
brez skrbi. Samo gužvo imava tako, da ne najdeva časa za takale mencanja. :)
Fajn bodi,
Pika
Lepo:) Sicer sem po tvojem izzivu pričakoval da boš nadaljevala mojo začeto zgodbo in prikazala avtentičnost tvojih zgodb pa vseeno - tale danes je tako, kako bi rekel, tako RESNIČNA:)
Hvala, Sašo :)
Objavite komentar