Spomin

Skozi okno je opazovala dežne kaplje, ki so počasi spirale rdečico minulih doživetij. Enako počasi, a vztrajno in dokončno, kot njene solze, so polzele navzdol… navzdol… le še navzdol je šlo vse, ona, on, kaplje, solze, počutje, vreme, dan. Kar je še gorelo in se upiralo turobnemu mraku, je bil le spomin. Prvi poljub, tako nežen in hkrati tako divji, poželjivo prepletanje jezikov, ki iščeta in se stapljata… prav tak čas je bil, pomlad, ki se preveša v poletje, zelena, ki premaga belo, želja, ki zatre dvom. Zaprla je oči in se prepustila občutku, ki ji je ostal v spominu, kot bi bilo včeraj. Njegove roke na njenem telesu, previdne, kot bi ga ne hotele streti, tako kot je storil z njenim srcem, satenaste blazinice prstov, ki raziskujejo njeno kožo. Drsel je po vratu in ji v uho v zanosu nekaj šepetal… ni ga razumela, v glavi ji je šumelo, razneslo ji je še zadnji kanček razsodnosti in ga v drobcih poslalo po celem telesu, kjer se je razpršil v tisoč majcenih mravljincev na poti v izpolnitev.

V njegovih očeh je bilo nekaj, kar jo je uročilo. Morda ta neznosna želja, ki je dopolnjevala njeno, ali pa divje razširjene zenice, ki so govorile:«Imam te, moja si.« Izgubiti se je hotela v njih in do konca življenja zaman iskati izhod.

Počasi sta se spuščala na tla. Legel je na hrbet, ukleščila ga je med stegna in si ga neučakano polastila. Ničesar ni hotela prepuščati naključju, nič tvegati, prvič, zadnjič, vedno, za vedno, iz glave je odganjala te neznosne časovne okvire, ko se je dvigovala in spuščala na njegovo moškost in čutila, kako jo, vedoč, da je trd ne le zanjo, ampak zaradi nje, preplavlja strast, kakršne v življenju še ni občutila. Z vsakim sunkom bokov sta v njej trčila ledeni mraz in tropska vročica, na pol bolezensko, ne, bolestno stanje je stopnjevalo ritem njune nič več zatajene privlačnosti in trmastega prilaščanja teles, saj duši sta že davno priklenila.. Z rokama se je uprla v njegove prsi. Ujeta v njegov pogled je sunkovito izpolnjevala svojo željo in jemala, kar ji ne pripada. Kot blazna se je gonila na njegovem kurcu, psica, ki je odgnala vse cucke iz soseske samo zato, da je dobila takšnega z rodovnikom. Razuzdanost je nenadoma odgnala nežnost, ljubljenje se je umaknilo fuku, njuni telesi sta postali mešanica glasnih čutov in tihih čustev. Vlaga, sopara, stokanje, tleski teles, sence, obrisi, hitreje, počasi, pa spet hitro, sunkovito, njeno ime, ki odmeva tam nekje v daljavi… s celim telesom se je prižela nanj in krčevito pričakala vroče seme, ki je zalilo njeno telo. Izpolnitev. In znova. In znova. In znova.

Večer se je prevešal v noč, spet se je pripravljalo na nevihto. Strmela je v telefon in se bojevala s svojimi najljubšimi izgovori… tistimi, ki jih je on tako zlahka povozil…

pika