Glasno ploskanje jo je predramilo iz zamaknjenosti, ki jo je prevzela, ko ga je opazovala na odru predavalnice med njegovim, kot vedno samozavestnim, uči in ušesa vabečim nastopom. Visok, temnolas, zagorel, ostrih obraznih potez je kot vedno koketiral s publiko, ki jo je znal osvojiti. Že vsaj desetič je poslušala njegovo predavanje in njena zbranost je bila iz predavanja v predavanje manjša. Tistikrat je bila pravzaprav enaka ničli. Kljub temu, da si je dopovedovala, da sta le poslovna kolega, si ni mogla zanikati, da jo grozno privlači. Začelo se je že na prvi skupni delavnici. Takrat sta se njuna pogleda prvič malce predlogo zadržala drug na drugem, takrat je prvič začutila rdečico v licih. Odtlej se je, vsaj kar se nje tiče, le še stopnjevalo. Iz delavnice v delavnico, iz konference v konferenco sta postajala boljša kolega, vsakič dlje sta se družila na skupnih kosilih, večerjah, večernih zabavah, ki so sledile uradnim delom poslovnih srečanj. To pa je bilo tudi vse. Bil je … nedostopen. Pa konec.
»Ti je bilo predavanje všeč?« zdrznila se je, ko je za seboj zaslišala njegov žametni glas. »Seveda … odličen si bil, kot vedno,« je rekla in skušala ohraniti mirno kri, ki jo je znova pognal po žilah. »Pridi, greva na kosilo,« jo je rahlo prijel okoli pasu in usmeril proti vratom jedilnice. Pridružila sta se ostalim, a sedla za ločeno mizo in se zaklepetala. Sploh nista opazila, kdaj je minil čas, nista opazila, da so se predavanja že zdavnaj začela. Presedla sta se v lokal poleg jedilnice in se zaklepetala ob pivu. Dveh. Treh. Vedno bolj sproščen je bil njun pogovor, vedno bolj sta si bila domača v gibih, besedah. Vedno pogosteje so se srečevali njuni pogledi in vedno dlje so se zadrževali drug na drugem. Vedno manj sta se pogovarjala o poslu in stroki, vedno več o vsakdanjih stvareh. O glasbi, filmih, prostemu času. Ure in ure bi lahko govorila, tako dobro jima je tekel jezik. In pivo. Na uro nista gledala, svet okoli njiju kot da ni obstajal. Bila sta samo onadva in njuna bližina. Njuno zbližanje pravzaprav, kajti tudi sedela sta si vedno bliže, njuna kolena so se dotikala, njegova roka se je sem ter tja naključno dotaknila njene, ki je počivala na kolenu. Želela si je, da bi trajalo do naslednjega dne, a jo je streznil pogled na uro. Joj, predavanje, ki ga mora končati za naslednji konferenčni dan, ko bo na vrsti ona! »Oprosti, z veseljem bi še ostala, a moram zaključiti predavanje,« je rekla in vstala, hkrati je vstal tudi on:«Tudi jaz grem v sobo, moram se pripraviti na tvoje predavanje,« je hudomušno pripomnil in jo pogledal globoko v oči. Uf. Vzela je torbico in odpravila sta se skozi avlo. Hkrati sta stegnila roko proti gumbu za klic dvigala in roki sta se za trenutek dotaknili. Res samo za trenutek, umaknila jo je, kot bi jo stresla elektrika. No, saj malce jo je streslo. Umiri se, si je rekla, ko so se vrata dvigala zaprla in se je začelo počasi pomikati proti vrhu hotela. Ja, kot nalašč sta bili njuni sobi v istem nadstropju. Sicer običajno kratka vožnja s panoramskim dvigalom kot da je trajala celo večnost. Dvigalo je osvetljevala le mesečina in luči iz obalnih hiš. Pretvarjala se je, da je zatopljena v morje, ko sta se odmikala od tal, a v resnici ji je srce v njegovi bližini vedno hitreje razbijalo. In bil je vedno bliže. S kotičkom očesa je ujela, da se je z eno roko naslonil na steno dvigala tik ob njej. »Občuduješ razgled?« jo je vprašal in jo nepremično gledal. »Mhm.« »Tudi jaz,« je šepnil tik ob njenem ušesu. Ni vedela, kam naj pogleda, v zadregi se je nasmehnila in opazovala, ne da bi kaj videla, vezalke na svojih čevljih. Dvigalo se je ustavilo. Izstopila je prva. Njena soba je bila takoj ob dvigalu. »Tu sem jaz,« je izdavila, »lahko noč in hvala za družbo.« »Lahko noč,« je odgovoril, ne da bi se premaknil. Nervozno je vtikala ključ v ključavnico, a ji ni uspelo. V tretjem brezupnem poskusu pa je nenadoma na svoji roki začutila njegovo. »Dovoli,« je šepnil in se s telesom lahno dotaknil njenega. Kot bi ji izpod nog spodmaknil tla; brez besed je pustila,da ji je roko počasi povedel proti ključavnici. Klik. Vrata so se odprla. Ni se obrnila, a ko je vstopila v sobo, je vedela, da je vstopil z njo. Kot bi bilo to najbolj samoumevno, in, seveda, v njegovem siceršnjem samozavestnem slogu. Odložila je ključ na mizo in se počasi obrnila. Še vedno je držal vrata, da so bila rahlo odprta le še za prst, dva, kot bi ji hotel dati možnost, da se sama odloči. In odločila se je. »Zapri vrata,« je izdavila in se umaknila v senco hotelske sobe, ne da bi prižgala luč. Sledil ji je in jo ujel za roko, še preden se je uspela izmakniti. Bi, ne bi, bi, ne bi … prepozno je bilo za takšne igrice, sedaj sta bila skupaj, sedaj sta bila sama, It's now or never! Prepustila se je njegovim rokam, ki sta jo prikovali nase, in njegovim polnim ustnicam, ki so se rahlo dotikale njenih, vpijala je vase njegov vonj, mešanico nesramno dobrega parfuma in tobaka, vonj moškosti, vonj poželjivosti, z jezikom se je sprehodila po teh polnih ustnicah in se prisesala nanje, storila to, na kar je čakala toliko časa, kar je toliko časa upala in si želela. Sprva presenečen nad njeno odločnostjo je za hip okamnel, nato pa ji je vrnil, vpijal jo je vase, njene ustnice, njen jezik, sledil je njenim rokam, ki so se sprehajale po njegovem telesu navzdol in spet nazaj navzgor, raziskovala ga je pod srajco, ki si jo je hitel odpirati in slačiti. Za trenutek si je zaželela, da bi se vse odvijalo bolj počasi, a ni zdržala ne ona ne on, preveč sta se želela, predlogo sta se čakala. Odpela mu je kavbojke, da so zdrsnile na tla. Prislonil jo je ob steno in se zalizal vanjo tako, da ji je jemalo sapo, dvignila je nogo in mu dovolila, da se je še bolj pripojil obnjo, tako, da je čutila celega in da je tudi on čutil, kako se mu razdaja, kako si ga želi. Zastokala je od užitka, ko ji je dvignil krilo, slekel hlačke in prodrl vanjo z enim samim gibom, odločnim, zahtevnim, v mokro, sočno, pripravljeno špranjico, ki se je utapljala v lastnih sokovih in poželenju. Oklenila se ga je z nogama, dvignil jo je in položil na stranico kavča, prvega kosa pohištva v bližini, in se do konca zarinil vanjo, medtem ko ji je poljubljal prsi in si je ona prisvojila njegov širok, zagoreli vrat, njegov mišičast hrbet, njegovo ritko, ki se je v ritmičnih gibih približevala in oddaljevala od njenih bokov. Občutek čvrste kože pod njenimi prsti jo je še bolj obnorel; zarila je prste v to čvrsto ritko in ga spodbujala, naj nadaljuje, naj jo cel napolni, hitro, da ne bi česa zamudila, da ne bi česa izpustila, da ne bi obžalovala. Razumel je njene namige, njeno spodbujanje ga je še bolj obnorelo, zgrabil jo je za zapestji in ju pritisnil ob stranico kavča, da je bila popolnoma nemočna, popolnoma njegova, nato pa so njegovi gibi postali še odločnejši, še bolj sistematični, še natančnejši, še hitrejši; čutila je, kot da jo bo od užitka razneslo, vse v njej je vrelo in gorelo, ko se je zarival vanjo in ji v ušesa šepetal, kako je seksi in kako si jo želi, ko je čutila, kako pritisk okoli njenih zapestij ne popušča, ampak se, nasprotno, v ekstazi krepi, gledala mu je v oči, ko jo je nabijal, sledila je gibom njegove glave, ko se ji je potapljal med prsi, in vedela, da česa tako dobrega še ni doživela. V mokremu poljubu, s katerim sta drug drugemu dušila glasno stokanje, ju je istočasno odnesel močan orgazem.
Naslednje jutro se je zbudila v prazni postelji. Sprva je pomislila, da je njen fantastični ljubimec predčasno zapustil kraj zločina, a se je zmotila. Sedel je tam, na fotelju, v na pol razpetem kopalnem plašču, in v svojih seksi očalih, z eno roko je držal časopis, v katerega je bil, vsaj tako je kazalo, zelo zatopljen, v drugi roki pa cigaro. Prizor za bogove. In boginje. Ona je bila njegova boginja – vsaj tisto noč, ki je minila. Zakaj ne bi bila to vsaj še eno jutro? Je pomislila, ko se je v prosojni spalni srajčki splazila iz postelje in se tiho prikradla do njega, za časopisom, tako da je sploh ni videl. Hmmmm. Klečala je pred njim in razmišljala. Pa ne prav dolgo. Počasi je razmaknila kopalni plašč, pod katerem ni imel ničesar, in ga vzela v usta. Presenečenje je uspelo na celi črti, a časopisa ni umaknil in tudi ne cigare; sodeloval je v njeni igri in pustil, da ga je, kot da se pravzaprav nič posebnega ne dogaja, oblizovala, sesala, da si ga je celega jemala vsaj tistih nekaj minut, dokler se ni nevarno povečal, dokler si ga je lahko jemala le še po koščkih. In to je počela tako dobro, tako zavzeto, da je že zdavnaj nehal slediti časopisni vsebini in da je pozabil otresati pepel s cigare. Le še nemočno je stokal, ko jo je izpod časopisa opazoval, kako, še razmršena od pretekle divje noči, opravlja svoje delo, kako izginja v njenih ustih, in ko je njegovo stokanje postalo tako glasno, da je vedela, da je pripravljen, je sedla nanj, mu nežno snela očala, kot bi hotela napovedati srditi boj, nato pa se je nataknila nanj in se začela premikati tako, kot je vedela, da ga bo, kot tudi njo, najbolj obnorelo. Zagrabil jo je za zadnjico in ji pri teh gibih pomagal, prisesal se je na njene prsi in se zarival vanjo tako globoko, tako natančno, da ni več zdržala, ni ga mogla več čakati, z glasnim krikom ji je prišlo, nato pa je pokleknila predenj in končala tisto, kar je začela: zadoščalo je nekaj vročih poljubov na vršiček, nekaj oblizov, nekaj strastnih zajemov celote in oblil jo je po prsih, po ustih, po veščih dlaneh, ki so tako dobro opravile svoje delo.
Vsekakor bolje, kot bi lahko opravile pripravo predavanja, do katerega je bilo le še nekaj ur.
Ko je stopila na govorniški oder, je bila zbrana in samozavestna kot vedno. Le nekoliko bolj nasmejana. Predavanje je opravila dobro, spogledovanje s publiko ji je tudi tokrat šlo odlično od rok. Še posebej z gospodom v prvi vrsti in njegovim ključem hotelske sobe, ki ga je, ko se je v dvorani zaslišal aplavz, pomenljivo vzel iz žepa. Kosilo v sobi? Zakaj pa ne; lahko tudi večerja!
pika
