Kava opoldne

Sredi delovnika se dobiva na kavi. V "najinem" lokalu. Poletno zatišje v službi nama dovoljuje več kot polurni klepet in ne zbuja slabe vesti zaradi zamujenih delovnih obveznosti. Veliko si imava za povedati, dolgo se že nisva videla. A vendar, tako kot vedno, govorijo tudi oči. Vedno si znal lepo pogledati. Tako ... poželjivo. Tako, da mi povečaš srčni utrip. Za sončnimi očali skrivam poglede, ki ti jih vračam, čeprav ne veš zanje... Jih slutiš? Vem, da jih. Bereš me. Spijeva kavo, odideva proti avtu. Z mojim sva se pripeljala. Odpeljem te na parkirišče, da se posloviva. "Pelji dalje," rečeš mirno. Roko spustiš na mojo nogo, kot da je to samoumevno. Je res? Nič ne odgovorim, ubogam te in se ne ustavim. Ne govoriš mi, kam greva, a vem, da bi rad bil nekje, kjer bova sama. Kjer naju ne bo nihče motil. Zapeljem z glavne ceste, vozim po gozdni poti, ustavim. Tišina je v avtu, prekinjata jo le petje ptic in šumenje vej, ki se upogibajo pod lahkim poletnim vetrcem. Obrnem se k tebi in se prepustim tvojim rokam, ki me objamejo. Nežno me poljubiš. Tvoja roka še vedno počiva na moji nogi. Si je ne upaš pomakniti višje? Prepletem svoje prste s tvojimi in zlezem nate, da si mi bliže. Ustnice še bolj pritisnem na tvoje. Tvoj jezik me vpija, globoko dihaš, želiš si me. Z boki drsim po tebi, od trebuha proti trdemu mednožju, ki me čaka. Mokra sem. Z roko mi odmakneš tangice in me božaš. Cedim se po tvojih prstih, tako si te želim. Slišim svoje stokanje, dihanje, ki postaja hitrejše, ko me s prsti spravljaš do orgazma. Ne rabim veliko. Dovolj je pogled na tvoje ustnice, ki vpijajo moje bradavičke, in na tvojo roko, ki izginja pod mojim krilom. Spuščam se nanjo in spet dvigam, v meni si s tremi prsti, s palcem, mokrim od mojih sokov, mi hkrati božaš trd, nabrekel ščegetavček. Prihaja mi ... stresajo me krči, taki ... rahli, a dovolj intenzivni, da izgubljam razsodnost.
Gledaš me skozi priprte oči in se smehljaš, vesel, da si me zmešal ... A meni še ni dovolj, še te hočem... premalo je priložnosti kot je ta, izkoristiva jo. Sklonim se in spustim sedež. Odprem ti srajco in se z jezikom sprehajam po tvojih prsih, medtem ko vzamem v roke tvojega željnega potrebneža... mene si želi, vem, že dolgo. Drsim po njem s še vedno (ali pa že spet?) mokro muco in ga obdelujem z roko, poljubljam te po telesu in samo bežno na usta, toliko, da te malo obnorim. Čutim, da se ti trga od mojih gibov, od moje mokrote, od mojega jezika, od želje po meni. Ne zdrživa več. Zdrsnem nate in se začnem spuščati ... dvigovati ... spuščati ... počasi, krožim z boki, celega te čutim v sebi, ko me držiš za ritko in slediš gibom najinih teles.... najprej ti ... potem jaz ... potem ti ... potem jaz ... Vedno hitreje me potiskaš nase, glasno stokaš, gneteš mi prsi, ki nihajo nad tabo, ko te porivam ... ko se porivava v avtu, sredi gozda, sredi tišine, sredi ... ničesar. Najin krik utiša petje ptic. Za trenutek se svet ustavi.

"Bi še eno kavo?" te vprašam, ko se crkljava na travniku ob avtomobilu, in te poredno gledam. Mislim, da še nimam dovolj ... ampak kava bi se mi pa vseeno prilegla. Kot uvod v lepo popoldne. Po službi, seveda. Treba je še kaj narediti...

pika