Spet si me zrajcal...

Spet si me zrajcal ... sovražim te, kadar mi to delaš, in ljubim hkrati, kako me pustiš v mislih potešeno in meseno nepotešeno, vendar v pričakovanju naslednjega rajca, ki mu bo morda sledilo utelešenje najinih provokacij, najinih želja. Še vedno mi pred očmi plešejo tvoje besede, ki mi preko zaslona vsakič poženejo kri po žilah ... tako bi te ... zdaj ... tako te bom ... nekoč ... tako si te želim ... tako me privlačiš ... Kdaj si boš vzel čas zame ... in kdaj bom jaz podlegla tvojim zdaj še virtualnim poljubom, kdaj bo tvoj jezik, ki ga tako spretno ubesediš preko tipkovnice in sukaš v telefonskih pogovorih, risal mokre črte po mojem vratu, kdaj boš svoje prste ponudil mojim ustnicam, da jih poljubim, poslinim, posesam, tako ... dvoumno, pomenljivo? Kdaj bo virtualni svet postal realnost? Kdaj se dobiva na kavi, na skritem mestu, stran od službe, stran od računalnika, dovolj ga imam, prevelika ovira je na poti do tebe, ovira in hkrati edina možnost, ki mi še daje upanje, da te nekoč dobim ... si res tak, kakršen se pogumno kažeš preko zaslona? Odločen, pameten, iskriv, poreden? Si res tako odličen ljubimec, kot si te predstavljam, ko pritisnem ctrl-alt-delete in izza zaprtih oči obnavljam najine e-perverzije?
Spet si me zrajcal ... pacek ... saj vem, tudi jaz sem zrajcala tebe, s trdim si šel iz službe, v avto, ali pa si prej zavil še na stranišče in si ga zdrkal ob misli name. Si ga prijel in najprej nežno, počasi, z mislijo na moje ustnice, ki ga božajo, nato pa vedno hitreje, z mojo mokro pičko pred očmi, vodil k orgazmu? Tudi jaz sem se spozabila, priznam, odložila sem papirje, nepotrebni balast na poti do užitka, in se zaprla na stranišče. Zaklenila sem vrata, privzdignila krilo, kratko krilo, všeč bi ti bilo, kako mi pade na zagorele noge, razmaknila hlačke in potopila prste v mokro, razbeljeno muco, vsa je bila napeta od tvojih besed, s katerimi si me dražil, kot vedno, naslonila sem se na steno, eno nogo sem položila na školjko in se pofukala z mislijo nate, ni trajalo dolgo, pa čeprav sem za zaprtimi očmi hotela izpeljati celo zgodbo ... ni šlo, preveč si me zrajcal, porednež, tako si me zrajcal, da sem slišala, kako se mi kazalec in sredinec pogrezata v mokro meso, grizla sem si ustnice, da ne bi kričala, tako sem se ... tako si me, navidezno, napičil, suval, pritiskal ob steno, moji prsti so bili tvoj tič, trd, željan mene in moje pičkice, ki se je medila od lastnih sokov ... prišlo mi je, prišlo nama je, vem, da si čutil to, zaščemelo te je na poti domov ali pa takrat, ko si bil tudi ti zaprt nekam med štiri stene in sam s seboj ... a vedno z menoj...
Ja ... spet si me zrajcal ... pridi še kdaj...
pika