Žlička sladkorja

Nekaj je v tvojem pogledu, kar me vedno znova dvigne od tal. Hočem te, seksi si, želim si te, dajva se tu in zdaj in takoj… Vse to mi govorijo tvoje temne oči, ko me pritajeno opazujejo čez mizo v praznem lokalu, kjer sva se dobila na kavi. V zadregi umikam pogled, a me tvoj vedno znova prikuje nazaj. Kot magnet si, privlačiš me čez vse ovire, ki so med nama, čez vse razlike. Tako drugačen si od vseh, ki so mi dvorili doslej… Znaš. Veš, kako, veš, kaj hočeš, in veš, da boš to tudi dobil. Ta tvoja prekleta samozavest me poliva kot vročica. Postajam divja, neučakana, hočem izpiti tvojo odločnost, žeja me. Z nogo te pobožam pod mizo in počasi strgam sladkor z dna skodelice. Obliznem žlico in ti gledam v oči. To bi ti delala…

Ob avtu, ki si ga parkiral pod drevesi, se ustaviva. Nikjer ni nikogar, ura se nagiba k jutru. Naslonim se na hladno pločevino in prižgem cigaret. Opazuješ, kako globoko vdihnem in čakam, kaj boš storil. Izzivalno te gledam skozi dimno zaveso, ti pa mi obraz mi zajameš v dlani in me poljubiš. Cigareto vržem na tla in se hlastaje prepustim tvojemu jeziku, ki rine v moja usta. Stokam, ko mi jemlješ sapo, in ti skušam slediti. Kdo bo koga? Neučakano segam po pasu tvojih kavbojk in ga odpnem. Zvijem se iz tvojega objema in te potisnem tja, kjer sem bila prej sama. Pusti me, da vodim igro… Z jezikom drsim po tvojem vratu, ko z roko zatipam tvojega trdega tiča. Sili iz hlač, k meni hoče, k moji roki, prstom, želi si mojega jezika, hoče, da ga poslini, mojih ustnic, da ga vzamejo medse in pofafajo. Hitreje dihaš, ko se spuščam na kolena.

Z glavne ceste, nekaj deset metrov oddaljene od naju, se kot iz daljave slišijo hrup avtomobilov, policijska sirena, avtobus, tovornjak … jaz pa klečim pred tabo in se slinim po tvojem tiču… glavica… trda… rdeča… čaka me. S konico jezika drsim po njej, okoli in okoli … okusen je, tako je dober, celega hočem in si ga jemljem. Počasi drsi v moja usta, do grla in nazaj… z jezikom ga sproti okušam, močim, dražim, trd je, kot da bo zdaj zdaj eksplodiral v meni. Roki mi zakoplješ v lase in me divje usmerjaš nase. Zdaj si moja žlička, polna sladkorja, in jaz te oblizujem kot malo prej kavno žličko. Trudim se ustreči vsem tvojim namigom. Če hočeš, sem hitra, če hočeš, počasna, lahko gre globoko, lahko sem površinska, nohte zakopljem v tvoja stegna, da te slišim, kako stokaš od bolečine in užitka hkrati, če hočeš, sem tudi pokvarjena, lahko pljunem, lahko kolnem, lahko te pustim čakati, karkoli, da te le lahko čutim, tebe in tvojo aroganco, ki se topi v mojih ustih. Imam te, tu in zdaj. Moj plen si, ko te odnašam, nemočen me lahko le gledaš in stokaš od užitka, ki ti megli razum.

Pride ti in ne umaknem se. Tvoje seme teče po moji bradi, lepi mi kožo in jaz ga vpijam, razmažem ga s prsti in jih poližem. Najina pogleda se znova srečata; zadihana vstanem in ti predrzno gledam v oči, še vedno motne od užitka. Mokre ustnice prilepim na tvoje in se stisnem k tvojemu toplemu telesu. Srce ti bije hitro, utrip se zliva z mojim. Eno sva.

Roka ti uide pod mojo bluzo. Spet me pogledaš, kot bi mi hotel reči… »Bejbi, saj vem, da se ne moreš upreti…« Čutim, kako mi nabrekajo bradavičke. Spet imaš prav.

pika